PREŽIVEL SEM SRČNI  ZASTOJ

50 metrov od hiše na sosedovem dvorišču doživel srčni zastoj zaradi migetanja srčne mišice. Padel sem najprej na kolena nato pa nazaj na hrbet. Da sem srčni zastoj preživel gre zasluga sosedom,ki so bili v tistem trenutku v bližini. Tako mi je Rudi takoj  začel masirati srčno mišico,Beno in Evgen sta stekla po avtomatski defibrilator  v bližnje gostišče Brigita,Mirko mi je dajal umetno dihanje,poklicali pa so Emila,ki je prevzel masažo srca in mi namestil avtomatski defibrilaror. Defibrilator sta tri mesece pred tem pridobila in namestila krajevna skupnost Strojnska Reka in Koronarni klub Mežiške doline. Ostali sosedje,ki so videli,da se nekaj dramatičnega dogaja so seveda poklicali 112 in reševalci so prišli zelo hitro. Reševalci so mi ohranjali življenje,me najprej prepeljali v Bolnišnico Slovenj Gradec nato pa na UKC Maribor kjer sem se čez nekaj dni zbudil iz kome. Nič od tega se seveda sam ne spominjam, kot tudi ne okoliščin pred samim zastojem. Žena je povedala,da sem bil za računalnikom ona pa je šla v spodnjo etažo. Ko se je vrnila me ni bilo več v hiši. Ker je slišala,da se pri zgornjem sosedu nekaj dogaja je vprašala soseda Franca,če me je videl. Šel je pogledat potem pa ji rekel,da mene oživljajo. Poklicala je sina,ki je štiri kilometre poti prevozil v rekordnem času in najbrž prekršil vse prometne predpise. Sam si še tri mesece po zastoju ne znam razložiti,kaj me je potegnilo iz dnevne sobe k zgornjemu sosedu. Dva psa sta se pretepala, morda sem mislil,da je zraven moja psička in sem jo šel reševat. Verjetno sem tekel v breg,kar pa kot srčni bolnik vse od težkega srčnega infarkta pred desetimi leti nisem sposoben. Srčni utrip se mi je hitro in močno povišal, zaradi poškodovane srčne mišice pa se je to verjetno nadaljevalo v  migetanje.   

Srčni zastoj preživi zelo malo ljudi,okrog 10 %.Ko se namreč srce ustavi ali pa migeta prenehamo dihati,kri ne kroži več po ožilju,celice ne dobijo več kisika in predvsem možganske celice začnejo takoj in hitro odmirati. Najkasneje v 10 minutah odmrejo v takem obsegu,da nastopi smrt. In kaj je rešilo mene ? Takojšnje in pogumno ukrepanje slučajno prisotnih sosedov. S pritiskanjem na prsni koš so mi ročno poganjali kri po žilah,z umetnim dihanjem so mi kri bogatili s kisikom,z električnim sunkom avtomatskega defibrilatorja pa so ustavili migetanje srčne mišice in povzročili normalen srčni utrip. Skratka, preprečili oziroma upočasnili so odmiranje mojih možganskih celic.

Reševalci so prišli 8 minut po prvem klicu. Če bi prisotni le poklicali reševalce in me pustili pri miru bi v tem času doživel obsežno poškodbo možganskih celic in skoraj gotovo tudi smrt. Moj primer torej kaže,da lahko hitra laična pomoč človeku ki se nenadoma zgrudi,uporaba avtomatskega defibrilatorja in seveda hitra pomoč reševalcev ljudem rešuje življenje.