POVABILO

Vabim vas na klepet o naših zdravstvenih in življenjskih izkušnjah. Vsak ima svoje in veliko lahko pomagajo tudi drugim. Le prebrati jih moramo,se ob njih zamisliti in morda kaj pri sebi spremeniti na bolje. Tudi klepetamo lahko,si postavljamo vprašanja,trditve. Na strokovna vprašanja nam bo odgovorila dr.Cirila, strokovna mentorica našega Kluba. Pišete lahko preko KONTAKTA ali PIŠITE IN VPRAŠAJTE. Če pa se nobeden ne bo oglasil bo pa tudi mene minilo.                       Ivan. 

VSAKODNEVNA ŽIVAHNA HOJA ZA ZDRAVJE

Vsak dan grem z ženo ali ljubico na skoraj enourno živahno hojo v Grajski park na Ravnah. Zato,da si krepim srce in pljuča,ohranjam zdrave in močne sklepe ter hrbtenico,izpljuvam če je treba,lažje nadzorujem telesno težo,da si poženem kri v možgane,sem to uro sam s svojimi mislimi in da potem celi dan čutim zadovoljstvo,da sem spet naredil nekaj koristnega za svoje zdravje. Za mene kot srčnega bolnika ta hoja pomeni vzdrževanje najvišje še možne moči mojega zlatega poškodovanega srca,za ženo pa lažje obvladovanje sladkorne bolezni in rehabilitacijo njenih plastičnih kolkov. Kakšna je ta hoja? Začnem bolj počasi,da se ogrejem potem pa pospešim na višji srčni utrip in ga vzdržujem vsaj pol ure. S tem obremenjujem oziroma treniram srce in pljuča. Jaz utrip nadzorujem z merilcem srčnega utripa,brez njega pa zdravi ljudje začutijo povišan utrip,zadihanost,proti koncu pa tudi rahlo znojenje. Srčnim bolnikom in debelim ljudem pa vsekakor predlagam merilec saj brez njega lahko hitro pretiravajo in škodujejo srcu.

Kaj pa nordijska hoja,veliko podporo uživa. Super,kdor jo osvoji in izvaja. Bojim pa se,da smo mi,ki smo že malo v letih 'pretrdi' in ,jo težje osvojimo ali pa sploh ne in odnehamo. Zato mislim,da je boljše,če začnemo z navadno živahno hojo,ko pa pri tem začutimo napredek,torej večjo lahkotnost hoje,večjo moč in zadovoljstvo pa pokličemo Tim za promocijo zdravja pri ZD Ravne in se vključimo.

Sam palice uporabljam za hojo po gozdu. Ko grem v breg mi palice razbremenjujejo kolena,kolke, hrbtenico,ker z njimi del obremenitev prenesem na roke in krepim zgornji del telesa. Ko pa se vračam s palicami varujem hrbtenico,kolke itd. Ob zdrsu npr. palice večino obremenitve prenesejo na roke in s tem obvarujejo hrbtenico. Kadar se počutim močnega dam na rame še nahrbtnik z dvema litroma vode in s tem dodatno krepim mišice ob hrbtenici,kolkih,kolenih.

Kaj pa srčni bolniki ali lahko ali celo moramo obremenjevati svoje zlato srce. Seveda je največ odvisno od teže in narave srčne bolezni oziroma nasveta zdravnika. Sam sem se po mojem laičnem mnenju, seveda, zelo hitro pobral po dveh srčnih infarktih pred 12 leti,potem po operaciji na odprtem srcu čez leto in pol in po srčnem zastoju pred dvema letoma ravno po zaslugi redne,vsakodnevna,nadzorovane hoje. Vedno sem bil čisto sesut,brez vsake moči,z veliko odvisnostjo od vremena,s hitrimi skoki srčnega ritma že ob najmanjšem naporu itd. Po nasvetu svoje kardiologinje dr. Cirile Slemenik Pušnik sem vedno zelo hitro začel hoditi,najprej počasi,kratko, vsak drugi ali tretji dan,nato pa vedno bolj pogosto in s postopnim jačanjem obremenitve. Jaz imam vedno v glavi besede dr. Cirile: ne preobremenjujte se vendar ne obležite. Ko torej začnemo hoditi se mi zdi zelo pomembno,da hodimo redno,vsak ali vsak drugi dan itd. Znano je namreč,da poškodovano srce ali srce starega človeka zelo hitro izgubi pridobljeno moč in jo za razliko od mladih in zdravih zelo težko in počasi pridobi nazaj. Za srčnega bolnika,ki je doživel srčni infarkt in ima torej srčno mišico poškodovano,za tiste,ki imajo motnje srčnega ritma,poškodovane zaklopke ali popuščanje srca je po mojem laičnem mnenju nujna uporaba merilca srčnega utripa. Le tako lahko nadziramo in varujemo svoje zlato poškodovano srce. Pa še ena stvar je za nas srčne bolnike po moje zelo pomembna. Čisto vsakodnevni opoldanski počitek. Pa ne kakršen koli,ampak ležeči z rahlo dvignjenimi nogami in vsaj enourni. Z dvignjenimi nogami zato,ker se v vodoravni drži telesa kri lažje vrača nazaj v srce in ga s tem razbremenjuje. Zdravniki o tem sicer ne govorijo,najbrž  je preenostavno,toda v svetu veliko raziskav potrjuje primernost take drže ravno za razbremenitev srca. Pravijo,da je za srce najslabše,ko smo na riti. Tedaj so mišice,ki morajo s pomočjo zapiralk po žilah dovodnicah kri poganjati nazaj v srce sproščene pa še navpično jo morajo potiskati. Ko smo na hrbtu so mišice sicer sproščete toda kri potiskajo vodoravno,kar je seveda lažje. Ko pa smo na nogah se kri vrača navpično toda mišice so napete. Nekateri antropologi celo trdijo,da je eden izmed razlogov za visok delež srčnožilnih bolezni pri človeku ravno premik od vodoravnega v navpični položaj telesa in s tem težje in počasnejše vračanje krvi nazaj v srce. Pa še kar naprej smo na riti. 

Kaj pa tek ? Sam ga nikoli nisem gojil. Za starejše ljudi,debele in srčne bolnike je enostavno prenaporen. Pri teku kar do trikrat več energije porabimo kot pri hoji,zato nekateri s tekom skušajo hujšati,seveda neuspešno. Vsekakor dajem živahni pa tudi nordijski hoji veliko prednost pred tekom,če pa že pa le lahkoten tek in obvezno uporabo merilca srčnega utripa. Tudi kolesaril nikoli nisem,vedno se mi je zdelo zelo nevarno. Pa veliki skoki v fizičnih obremenitvah,od nikakršne po ravnini do velike fizične  v breg in psihične navzdol.  Ugotovili so  veliko psihično obremenitev na kolesu. Namesto da bi se ob športni aktivnosti psihično sproščali smo napeti saj vzdržujemo nenaravni položaj telesa na kolesu,v prometu se počutimo ogroženi itd. Zanimivo se mi zdi,da se večina ljudi,ki so sicer dolgo kolesarili,ko enkrat prekinejo ne vrača več na kolo.

Pa igre z žogo. Vedno sem se rad podil za njimi:nogometno,odbojkarsko,pink ponk,nazadnje pa še tenisko. Po infarktu mi je kardiolog takoj prepovedal igranje tenisa. Šele kasneje sem razumel zakaj. S poškodovano srčno mišico se pa človek res ne more poditi za žogo in nabijati srčni utrip iz ene skrajnosti v drugo. To velja verjetno tudi za druge igre z žogo pa tudi fitnes. Pri planinarjenju pa gre predvsem za nenadzorovano utrujenost in posledično oslabelost srca. Najbrž zato vsako leto v naših planinah umre kak srčni bolnik,oziroma človek s povišanim tveganjem za srčno žilne bolezni,kot je visok krvni tlak,povišan holesterol,sladkorna bolezen,previsoka telesna teža,ledvične bolezni itd.

Zelo pmembna je seveda obutev. Sam prisegam na eno in isto obutev za živahno hojo in tudi sicer,dokler je ne zamenjam z novo. Noga se navadi na obutev in hoja je bolj varna ter sigurna. Seveda je na primerni površini največ vredna hoja z boso nogo,ker se nam tedaj mišice gotovo najbolj naravno razvijajo in krepijo nogo.