SRČNI ZASTOJ - PRVA OBLETNICA
Pred
letom dni,6. avgusta sem doživel srčni zastoj. Zgrudil sem se na hrbet,na mojo
veliko srečo v prisotnosti sosedov,ki so se takoj »vrgli name«,mi raztrgali
majico,začeli masirati srce,dajati umetno dihanje in v nekaj minutah priskrbeli
avtomatični defibrilaror,ki mi je prekinil migetanje srčne mišice in vrnil
normalen srčni utrip. S tem so preprečili usodno odmiranje možganskih celic in mi
rešili življenje. Reševalci,ki so prišli v 8 minutah so nato nadaljevali borbo
za moje življenje,me najprej prepeljali v Bolnišnico Slovenj Gradec nato pa še
v KC Maribor,kjer sem se po nekaj dneh zbudil iz kome. Zaradi težav z ritmom
srca so mi vstavili defibrilator in me po skoraj mesecu dni odpustili. V
tem blogu želim nekaj napisati o mojih rešiteljih in bližnjih. Še vedno ne vem
in si tudi ne znam predstavljati,kaj se je tisto jutro dogajalo pri zgornjem
sosedu. Še manj,kaj se je v trenutku,ko sem jim padel pod noge dogajalo v
glavah mojih rešiteljev. Sigurno šok,dramatično spoznanje,da jim človek umira
pod nogami in v trenutku odločitev,da mu je treba pomagati. Za takšne odločitve
mora imeti človek pogum in samozavest,mora biti požrtvovalen in seveda »človek
človeku«. Marsikdo
bo rekel pa saj je to normalno. Žal ni normalno. Znan je podatek,da je od
povprečno 10 zastojev,ki jih v Sloveniji doživimo dnevno kar v 9 primerih nekdo
prisoten,na žalost pa le dva pomagata prizadetemu. Nekateri stopijo korak nazaj,pokličejo
rešilca in čakajo,nekateri svojo pasivnost upravičijo z mislijo,da je človek
verjetno pijan,spet druge je strah,da bi človeku škodovali itd. Večini pa je
skupno to,da ne vedo,da lahko človeka rešijo,oziroma,da mu najbolj škodujejo,če
nič ne storijo. Mislim,da veliko ljudi ne ve,da ob srčnem zastoju ni dovolj le
poklicati 112,ampak,da mu moramo takoj masirati srčno mišico in čim prej
uporabiti defibrilator. Zato si v koronarnih klubih prizadevamo namestiti čim več avtomatičnih
defibrilatorjev in na predstavitvah ter tečajih čim več občanov usposobiti za
pomoč človeku ob srčnem zastoju. Ob namestitvi in predstavitvi delovanja AED v
našem naselju so sodelovali kar trije moji kasnejši rešitelji. Seveda
pa samo laiki nismo dovolj. Potem nastopijo reševalci. V obeh mojih primerih,so
bili,kot so mi povedali svojci,hitri in vrhunski. Ob
srčnem infarktu pred 11 leti nisem bil več priseben in z močnimi bolečinami v
prsih,sedaj ob srčnem zastoju pa seveda brez zavesti. Takojšnje
in odločno ukrepanje zdravnika in učinkovito delo reševalcev so odločilno
prispevali,da sem še dovolj hitro prišel v bolnišnico. V
naši dolini je reševalna služba gotovo vrhunsko organizirana z vrhunskimi
strokovnjaki,katerih glavna odlika je požrtvovalno reševanje človeških življenj.
K njihovi uspešnosti in varnosti lahko prispevamo tudi mi vsi,s tem,da jim na
cesti damo mesto ki jim gre. Ko se na ameriški cesti zasliši sirena
reševalcev je cesta v trenutku
prazna,tudi skrajni levi pas na avtocesti jim je vedno odprt. Po
reševalcih nastopijo seveda zdravniki. Do njih sem imel vedno poseben odnos.
Opravljajo najpomembnejši poklic,kaj pa je pomembnejše v tem našem vesolju od
zdravja in življenja človeka. In mene še noben zdravnik ni razočaral,niti pri
zdravljenju niti odnosu. Jaz
se lahko zdravnikom samo zahvalim,saj so mi s hitrimi in pravimi posegi že vsaj
dvakrat rešili življenje in me s pravim zdravljenjem vsakič spet postavili na
noge. Posebno mesto ima seveda moja kardiologinja dr. Cirila Slemenik Pušnik,ki
ji popolnoma zaupam,sicer pa tudi v Koronarnem klubu ne moreva eden brez
drugega. Kaj pa svojci. Večinoma se oboleli
niti ne zavedamo njihovega obupa,strahu,upanja,ki ga doživljajo ob pogledu na
negibnega moža,očeta,sorodnika,prijatelja. Dogodki kot so srčni infarkt,srčni
zastoj,možganska kap,težke nesreče itd. so gotovo dramatični,do kraja stresni.
Večino nas presune že sirena rešilca,kaj šele spremljanje reševanja življenja
bližnjega. Pa potem negotovost,strah,upanje,obešanje za vsako bilko
optimizma,ki nam jo dajo zdravniki itd. Jaz sem seveda poskrbel za to,da so
bila bremena med sinoma enakovredno porazdeljena. Branko je doživel moj srčni
infarkt,Dušan pa zastoj. Le uboga,zvesta žena je morala sodelovati obakrat. Ko
so me reševalci odpeljali se je v njihove glave naselilo še več strahu in
nemoči. Nato seveda vsak dan v Maribor za pol urni obisk negibnega z
aparaturami in cevkami prekritega človeka,brez znaka življenja,s trdo zaprtimi
očmi in razumljivo,s previdnimi izjavami zdravnikov. In tako
drugi,tretji,četrti dan,brez spremembe in optimizma. In nato peti dan,odprte
oči a brez pogleda,kontakta,kot rastlina. Uporno upanje mojih najbližjih
zamenja popolni obup,možganske celice so verjetno preveč poškodovane,da bi si
lahko opomogel. In seveda,še bolj previdne izjave zdravnika. To je bil za moje
drugi najtežji dan,verjetnost ozdravitve se jim je začela podirati kot hiša iz
kart. Pot domov je bila tiha,najbrž kar grozljiva,polna neznank o moji in
ženini prihodnosti. Naslednji dan pa »sonce«,živ pogled,kontakt,pozdrav in
objem. Seveda,kar
tako se pa stari,domišljavi gad že ne bo vdal pa čeprav z nekaj luknjami v
spominu. Najmanj vznemirjen sem bil sam,saj sem svoj najbolj dramatični teden
življenja lepo v miru prespal. Tisti dan bi lahko pregoreli vsi telefoni in
internetne linije,vsem sta morala Dušan in Rozka povedati,da sem preživel.
Najprej seveda Dušanovi družini in Brankovi čez veliko lužo pa seveda sestram
in ostalim sorodnikom pa
sosedom,Koronarnemu klubu,kjer so nekatere članice zame tudi molile itd,itd.
Vsem sta hotela povedati,da je najhujša kriza mimo,da je naša družina spet v
polni sestavi in da se bomo še srečevali. In
kako sem jaz sedaj po enem letu. Seveda nisem zdrav,ker s poškodovano srčno
mišico,luknjo v spominu itd. tudi ne morem biti. Se pa počutim zdravega. Z ženo
sva kar hitro začela krepiti mojo fizično moč,s hojo v parku,da ne bo pomote.
Vsakodnevna skoraj enourna živahna hoja s palicama in znotraj dovoljenega
srčnega utripa ter 10 minut pozibavanja na malem trampolinu mi je povrnilo vso
moč in že spet mi žena pravi,da sem prehiter. Večji je problem s spominom. Nič
se še ne spominjam za kake tri mesece pred zastojem. Če bo ostalo samo pri tem
seveda ni noben problem,dogodek iz moje preteklosti pa mi daje upanje,da se mi
bo povrnil tudi ta spomin. Pred približno dvajsetimi leti sem se neko zgodnje
jutro peljal v Ljubljano. Pod Trojanami sem imel nesrečo. Avto se je prekotalil
na streho in na kolesa,bil je precej poškodovan,meni pa ni bilo nič. Ko so me
domači vprašali zakaj se mi je avto prevrnil pa nisem vedel nič. Zato in zaradi
zgodnje ure so bili prepričani,da sem za volanom zaspal. Čez kake tri mesece pa
kot strela z jasnega: rahlo je deževalo,naenkrat je brisalec vode vrglo iz
ležišča,jaz pa sem zategnil ročno zavoro. Avto je zaneslo na desno v breg,po
prevračanju pa nazaj na cesto. Veliko bi mi pomenilo,če bi se spomnil tudi
zakaj in kako sem tisto jutro odvihral v breg k sosedu in obležal. Sicer pa
svojim možganom poskušam tudi sam malo pomagati. Večkrat sem že kje prebral,da
je treba možgane obremenjevati kar do konca življenja. Eni žonglirajo,drugi
rešujejo križanke,igrajo igrice,se na pamet učijo pesmi,drugi spet igrajo
kakšen instrument,se učijo jezikov,nekateri se na stara leta celo lotijo kake
fakultete,vse le zato,da jim možgani ne zarjavijo. Jaz sem v mladosti igral
harmoniko,ne vem več zakaj sem nehal,oče pa je harmoniko prodal. Za abrahama pa
so mi moji kupili lično harmoniko. Do lanskega leta je bolj samevala v kotu,ko
pa sem opazil težave s spominom sem jo začel redno igrati. Morda mi to celo
pomaga saj žena pravi,da sem vedno bolj jezikav. Seveda
bi bilo popolno,če bi imeli slušni aparati posluh. Najde se pa tudi kak
zdravstveni problem. Srce mi zelo neenakomerno utripa,pogosto izostane en ali
celo dva utripa,drugič sta spet dva utripa čisto skupaj itd. 24 urni EKG in
kontrola podkožnega defibrilatorja pa nista pokazala kaj posebnega. Občasno me
tudi fizično sesuje. Dobesedno obležim za dva dni. Nimam nikakršne moči,v prsih
čutim tiščanje,v trebuhu,nogah in rokah rahlo bolečino,komaj se postavim na
noge,s težavo lovim ravnotežje. Ugotovil sem nekaj možnih razlogov za te
težave. Že kratko,komaj 10 minutno zadrževanje na vročem soncu,daljše bivanje v
pretoplem prostoru,morda tudi hitro nižanje zračnega tlaka ob bližajoči
nevihti,kot tudi uživanje slane hrane. Sedaj ko ne bo več tako vroče in ko ne
bo toliko neviht bom imel verjetno manj težav.
Ivan. (Na sliki moji rešitelji: Stojijo od leve proti desni Emil, Beno, Peter, sedimo Rudi, najlepši jaz, seveda in Mirko, manjka Evgen)
|