Domov | Kontakti | Kazalo strani

SRČNI ZASTOJ - po letu dni

 SRČNI ZASTOJ - PRVA OBLETNICA

Pred letom dni,6. avgusta sem doživel srčni zastoj. Zgrudil sem se na hrbet,na mojo veliko srečo v prisotnosti sosedov,ki so se takoj »vrgli name«,mi raztrgali majico,začeli masirati srce,dajati umetno dihanje in v nekaj minutah priskrbeli avtomatični defibrilaror,ki mi je prekinil migetanje srčne mišice in vrnil normalen srčni utrip. S tem so preprečili usodno odmiranje možganskih celic in mi rešili življenje. Reševalci,ki so prišli v 8 minutah so nato nadaljevali borbo za moje življenje,me najprej prepeljali v Bolnišnico Slovenj Gradec nato pa še v KC Maribor,kjer sem se po nekaj dneh zbudil iz kome. Zaradi težav z ritmom srca so mi vstavili defibrilator in me po skoraj mesecu dni odpustili.

V tem blogu želim nekaj napisati o mojih rešiteljih in bližnjih. Še vedno ne vem in si tudi ne znam predstavljati,kaj se je tisto jutro dogajalo pri zgornjem sosedu. Še manj,kaj se je v trenutku,ko sem jim padel pod noge dogajalo v glavah mojih rešiteljev. Sigurno šok,dramatično spoznanje,da jim človek umira pod nogami in v trenutku odločitev,da mu je treba pomagati. Za takšne odločitve mora imeti človek pogum in samozavest,mora biti požrtvovalen in seveda »človek človeku«.

Marsikdo bo rekel pa saj je to normalno. Žal ni normalno. Znan je podatek,da je od povprečno 10 zastojev,ki jih v Sloveniji doživimo dnevno kar v 9 primerih nekdo prisoten,na žalost pa le dva pomagata prizadetemu. Nekateri stopijo korak nazaj,pokličejo rešilca in čakajo,nekateri svojo pasivnost upravičijo z mislijo,da je človek verjetno pijan,spet druge je strah,da bi človeku škodovali itd. Večini pa je skupno to,da ne vedo,da lahko človeka rešijo,oziroma,da mu najbolj škodujejo,če nič ne storijo. Mislim,da veliko ljudi ne ve,da ob srčnem zastoju ni dovolj le poklicati 112,ampak,da mu moramo takoj masirati srčno mišico in čim prej uporabiti defibrilator. Zato si v koronarnih klubih prizadevamo namestiti čim več avtomatičnih defibrilatorjev in na predstavitvah ter tečajih čim več občanov usposobiti za pomoč človeku ob srčnem zastoju. Ob namestitvi in predstavitvi delovanja AED v našem naselju so sodelovali kar trije moji kasnejši rešitelji.

Seveda pa samo laiki nismo dovolj. Potem nastopijo reševalci. V obeh mojih primerih,so bili,kot so mi povedali svojci,hitri in vrhunski.

Ob srčnem infarktu pred 11 leti nisem bil več priseben in z močnimi bolečinami v prsih,sedaj ob srčnem zastoju pa seveda brez zavesti.

Takojšnje in odločno ukrepanje zdravnika in učinkovito delo reševalcev so odločilno prispevali,da sem še dovolj hitro prišel v bolnišnico.

V naši dolini je reševalna služba gotovo vrhunsko organizirana z vrhunskimi strokovnjaki,katerih glavna odlika je požrtvovalno reševanje človeških življenj. K njihovi uspešnosti in varnosti lahko prispevamo tudi mi vsi,s tem,da jim na cesti damo mesto ki jim gre. Ko se na ameriški cesti zasliši sirena reševalcev  je cesta v trenutku prazna,tudi skrajni levi pas na avtocesti jim je vedno odprt.

Po reševalcih nastopijo seveda zdravniki. Do njih sem imel vedno poseben odnos. Opravljajo najpomembnejši poklic,kaj pa je pomembnejše v tem našem vesolju od zdravja in življenja človeka. In mene še noben zdravnik ni razočaral,niti pri zdravljenju niti odnosu.

Jaz se lahko zdravnikom samo zahvalim,saj so mi s hitrimi in pravimi posegi že vsaj dvakrat rešili življenje in me s pravim zdravljenjem vsakič spet postavili na noge. Posebno mesto ima seveda moja kardiologinja dr. Cirila Slemenik Pušnik,ki ji popolnoma zaupam,sicer pa tudi v Koronarnem klubu ne moreva eden brez drugega.

Kaj pa svojci. Večinoma se oboleli niti ne zavedamo njihovega obupa,strahu,upanja,ki ga doživljajo ob pogledu na negibnega moža,očeta,sorodnika,prijatelja. Dogodki kot so srčni infarkt,srčni zastoj,možganska kap,težke nesreče itd. so gotovo dramatični,do kraja stresni. Večino nas presune že sirena rešilca,kaj šele spremljanje reševanja življenja bližnjega. Pa potem negotovost,strah,upanje,obešanje za vsako bilko optimizma,ki nam jo dajo zdravniki itd. Jaz sem seveda poskrbel za to,da so bila bremena med sinoma enakovredno porazdeljena. Branko je doživel moj srčni infarkt,Dušan pa zastoj. Le uboga,zvesta žena je morala sodelovati obakrat. Ko so me reševalci odpeljali se je v njihove glave naselilo še več strahu in nemoči. Nato seveda vsak dan v Maribor za pol urni obisk negibnega z aparaturami in cevkami prekritega človeka,brez znaka življenja,s trdo zaprtimi očmi in razumljivo,s previdnimi izjavami zdravnikov. In tako drugi,tretji,četrti dan,brez spremembe in optimizma. In nato peti dan,odprte oči a brez pogleda,kontakta,kot rastlina. Uporno upanje mojih najbližjih zamenja popolni obup,možganske celice so verjetno preveč poškodovane,da bi si lahko opomogel. In seveda,še bolj previdne izjave zdravnika. To je bil za moje drugi najtežji dan,verjetnost ozdravitve se jim je začela podirati kot hiša iz kart. Pot domov je bila tiha,najbrž kar grozljiva,polna neznank o moji in ženini prihodnosti. Naslednji dan pa »sonce«,živ pogled,kontakt,pozdrav in objem.      

Seveda,kar tako se pa stari,domišljavi gad že ne bo vdal pa čeprav z nekaj luknjami v spominu. Najmanj vznemirjen sem bil sam,saj sem svoj najbolj dramatični teden življenja lepo v miru prespal. Tisti dan bi lahko pregoreli vsi telefoni in internetne linije,vsem sta morala Dušan in Rozka povedati,da sem preživel. Najprej seveda Dušanovi družini in Brankovi čez veliko lužo pa seveda sestram in ostalim sorodnikom  pa sosedom,Koronarnemu klubu,kjer so nekatere članice zame tudi molile itd,itd. Vsem sta hotela povedati,da je najhujša kriza mimo,da je naša družina spet v polni sestavi in da se bomo še srečevali.

In kako sem jaz sedaj po enem letu. Seveda nisem zdrav,ker s poškodovano srčno mišico,luknjo v spominu itd. tudi ne morem biti. Se pa počutim zdravega. Z ženo sva kar hitro začela krepiti mojo fizično moč,s hojo v parku,da ne bo pomote. Vsakodnevna skoraj enourna živahna hoja s palicama in znotraj dovoljenega srčnega utripa ter 10 minut pozibavanja na malem trampolinu mi je povrnilo vso moč in že spet mi žena pravi,da sem prehiter. Večji je problem s spominom. Nič se še ne spominjam za kake tri mesece pred zastojem. Če bo ostalo samo pri tem seveda ni noben problem,dogodek iz moje preteklosti pa mi daje upanje,da se mi bo povrnil tudi ta spomin. Pred približno dvajsetimi leti sem se neko zgodnje jutro peljal v Ljubljano. Pod Trojanami sem imel nesrečo. Avto se je prekotalil na streho in na kolesa,bil je precej poškodovan,meni pa ni bilo nič. Ko so me domači vprašali zakaj se mi je avto prevrnil pa nisem vedel nič. Zato in zaradi zgodnje ure so bili prepričani,da sem za volanom zaspal. Čez kake tri mesece pa kot strela z jasnega: rahlo je deževalo,naenkrat je brisalec vode vrglo iz ležišča,jaz pa sem zategnil ročno zavoro. Avto je zaneslo na desno v breg,po prevračanju pa nazaj na cesto. Veliko bi mi pomenilo,če bi se spomnil tudi zakaj in kako sem tisto jutro odvihral v breg k sosedu in obležal. Sicer pa svojim možganom poskušam tudi sam malo pomagati. Večkrat sem že kje prebral,da je treba možgane obremenjevati kar do konca življenja. Eni žonglirajo,drugi rešujejo križanke,igrajo igrice,se na pamet učijo pesmi,drugi spet igrajo kakšen instrument,se učijo jezikov,nekateri se na stara leta celo lotijo kake fakultete,vse le zato,da jim možgani ne zarjavijo. Jaz sem v mladosti igral harmoniko,ne vem več zakaj sem nehal,oče pa je harmoniko prodal. Za abrahama pa so mi moji kupili lično harmoniko. Do lanskega leta je bolj samevala v kotu,ko pa sem opazil težave s spominom sem jo začel redno igrati. Morda mi to celo pomaga saj žena pravi,da sem vedno bolj jezikav.

Seveda bi bilo popolno,če bi imeli slušni aparati posluh. Najde se pa tudi kak zdravstveni problem. Srce mi zelo neenakomerno utripa,pogosto izostane en ali celo dva utripa,drugič sta spet dva utripa čisto skupaj itd. 24 urni EKG in kontrola podkožnega defibrilatorja pa nista pokazala kaj posebnega. Občasno me tudi fizično sesuje. Dobesedno obležim za dva dni. Nimam nikakršne moči,v prsih čutim tiščanje,v trebuhu,nogah in rokah rahlo bolečino,komaj se postavim na noge,s težavo lovim ravnotežje. Ugotovil sem nekaj možnih razlogov za te težave. Že kratko,komaj 10 minutno zadrževanje na vročem soncu,daljše bivanje v pretoplem prostoru,morda tudi hitro nižanje zračnega tlaka ob bližajoči nevihti,kot tudi uživanje slane hrane. Sedaj ko ne bo več tako vroče in ko ne bo toliko neviht bom imel verjetno manj težav.

Ivan.

(Na sliki moji rešitelji: Stojijo od leve proti desni Emil, Beno, Peter, sedimo Rudi, najlepši jaz, seveda in Mirko, manjka Evgen)



 

Sorodne vsebine
MOJE IZKUŠNJE IN NAPAKE
KIS - NEKAJ ZELO KORISTNIH NASVETOV
MOJE IZKUŠNJE IN MNENJA
BOLEZNI LEDVIC IN KRVNI TLAK
SOOČANJA IN OPAŽANJA PRI SVOJEM SRČNEM INFARKTU (Erika Berlak)
ČUVANJE SRCA
ZGODOVINA SRCA
KAJ MI POVE MERILEC SRČNEGA UTRIPA?
SRČNI ZASTOJ - po letu dni
SRČNI ZASTOJ - preživel sem

 

Copyright © 2011 Koronarni klub Mežiške doline. Vse pravice pridržane. Produkcija Kopje d.o.o.
   
Na naši strani uporabljamo piškotke za analizo strani in z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje. Z nadaljno uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. STRINJAM SE! Več o piškotkih